mlAdost // ker je ne določajo številke

»Še pet sklec moram narediti.«, je zastokal skozi zobe. Ena, dvva, trrri, štiiiiri, sto! Ko je obležal na tepihu, se je ponosno zazrl v ogledalo. A le za trenutek, saj mu je obrvna pregrada popustila in se mu je slan potok potu s čela ulil v oči. Slapek je potovanje nadaljeval po licih. Kdor bi zdaj vstopil v sobo in zagledal Mladena z vlago v očeh in mokrih lic ležati na tleh, bi se ustrašil, da se mu je kaj hudega zgodilo. In res je Mladen preživljal najbolj grozljive ure svojega življenja. Ko se mu je zgodilo prvič, mu je bilo čisto vseeno. Desetič je bil celo vesel. Trinajstič ga je bilo strah. Ko se je zgodilo sedemindvajsetič, se je že skoraj navadil. Zdaj pa je Mladen zamorjeno gledal na uro. Vsak hip se mu bo zgodilo tridesetič. Tridesetič! Vedel je, kako bo. V trenutku bo osivel, vsi zobje mu bodo izpadli, začel se bo manjšati, ne bo se več spomnil imena svoje žene, kaj šele otrok. Mladen bo imel čez tri minute trideseti rojstni dan. Postal bo star, o tem je bil prepričan.

kresnicA // ker zna delati svetlobo

»Kje si bil sinoči,« me je premerila. »Uf, naporen dan sem imel. Vsi tisti sestanki… Tako sem bil crknjen. Na kavč sem se ulegel in sem kar zaspal,« sem rekel in jo pobožal. Pred dvema mesecema sva šla prvič ven. Od takrat se vsak torek dobiva na večerji v prijetni restavraciji in se spoznavava naprej. Ta torek nisem prišel. In nisem je poklical, da me ne bo. Zato je sklicala izredni sestanek. Umaknila je roko: »Nisi bil doma, ne. Klicala sem te. Večkrat. Ustrašila sem se, da se ti je kaj zgodilo, pa sem šla k tebi pogledat. Tvoja garsonjera res ni kakšen labirint. Ni te bilo.«. Zavzdihnil sem: »Nisem vedel, da… Bine me je poklical in sva šla na pivo. Slišati je bil na tleh, nisem mogel reči ne.«. Zavila je z očmi: »Seveda nisi bil z njim. Če bi se dobil s sošolcem, mi tega verjetno ne bi skrival, ne?! Se dobivaš z drugo?«. Molčal sem. To je razumela kot osramočenje zaradi razkrinkanja. Ostal sem tiho. Seveda ji nisem mogel povedati, da sem opazoval kresnice. Kaj bi si pa mislila o meni?

tAkoj // ko spoznaš, da nima vsemogočne moči

Rok se gre tek med ovirami z vozičkom v vedno isti trgovini. Ker je že pogruntal sistem razporeditve in tako najhitreje nabere vse z listka. Seveda rabi listek, tako se mu čas za nakupovanje skrajša za enajst minut in pol. Išče hrano z znakcem “primerno za v mikrovalovko” in ritmično meče v voziček. Zamrznjena lazanja. Pa pica. In tako naprej. Pogrej in pojej. V dveh minutah bo kosilo pripravljeno. To je takorekoč takoj. Kot po Murphyju se vsakič postavi ravno v tisto vrsto, ki se nikamor ne premakne. Čaka debelo minuto in tričetrt. Kadar Roka kaj zanima, gre na internet. Surf-surf in že ve. Ali pa koga pokliče. Cin. Jezen je, če nekdo takoj ne dvigne. Če tisti ne dvigne po treh zvoncih, Rok prekine in ga en mesec ignorira. Bere ne sploh. To se ne da takoj. Namesto filmov gleda napovednike in takoj mu je jasna vsa zgodba. Rok hoče vse takoj. Punca mu bo to izbila iz glave. Rok ima čez devet mesecev.

glAva // ker se v njej rojevajo misli

Iz moje glave žarijo moje oči. Očarljivo jo delajo menda moje trepalnice. Nos ni kaj prida, ampak je tudi moj. Moja so majhna ušesa, ki pa presenetljivo dobro slišijo. Usta so tudi moja, ampak so precej zaprta. Zobje so tudi vsi moji. Zaenkrat še, no. Na moji glavi so tudi lasje, ampak niso čisto moji, ker so malo pobarvani. Drugače so poleg temno rjavih tudi sivi. Moja brada res ni nič takega. Razen, če se obrneš na glavo in se delaš, da je nos. Takrat je moja brada za umret smešna. Lica niso nič posebnega, ampak jih znam narediti. Z rdečilom Natural blush. Moja koža ni lepa. Moja glava pa še kar. To se je najbolje videlo, ko sem imela frizuro mali Buda: 1,6. Če pripreš oči, vidiš, da so vse glave na svetu pravzaprav enake. Vse imajo izrastke in luknje na istih mestih. Od kod si torej nekatere vzemajo pravico, da skačejo drugim po glavah?!