prAzniki // ki kažejo osle delovnikom in delavnim; sploh tisti za 1. maja

So ljudje, ki se ne morejo sprijazniti z imenom, ki so jim ga dali starši. Najprej jim je nerodno in vsakič trznejo, ko ga zaslišijo. Kasneje se jezijo. In če jih jeza ne mine, se iz Lojzeta preimenujejo v Urbana.

So ljudje, ki so starši besed. In včasih tudi oni v temeljih zgrešijo, bi rekla.

Recimo beseda "prazniki".

Prazniki še zdaleč niso prazni. Prazni so delovniki. Ker se samo dela. In ni časa za žgečkanje sonca, za dehteči bezeg in zaljubljene ptiče. Če je vse po sreči, so prazniki nabito polni neobveznosti.

Če bi bila jaz "praznik", bi mi bilo najprej nerodno in bi trzala, se jezila. In potem bi se preimenovala. V "polnik".

Je pa res, da se nekaterim zdi dan poln, če jim urnik poka po šivih. Drugi pa pokajo od veselja, če se grejo nenujne drobnarije.

regrAt//okusen plevel; najboljši je tisti, ki ga nabereš sam

Zimi rada pobegnem. Najraje tja, kjer še nikoli ni bila. Letos na Tajsko. In s potepanja se rada vrnem.

Predvsem zato, ker vem, da je med tem deželo že obliznila pomlad. Pomlad ima rada sneg. Še bolj kot jaz sladoled. Na tone ga poliže. In nima dovolj, dokler ne poliže čisto vsega snega.

Si predstavljaš, da bi tebe prijelo, da bi polizal čisto ves sladoled? Pomlad je požrešna. Hvalabogu.

Ker bojazljivi regrat pokuka ven šele, ko zima gre. In ko ga zagledam: hop pod nož! Operacija uspela, nabiralka sita.