polovicA // ko išče

• Kdor si upa, zaupa.
• Kdor verjame, objame.
• Kdor si želi, slejkoprej dobi.

znAmenje // če ne zaznamuje

Nebesno znamenje menda ne zaznamuje življenja. Ker niso vsi biki biki. Tudi večina devic ni devic. Večina dvojčkov nima dvojčkov. Zato upam, da večina rakov nima raka.

zemljA // ne samo danes, ko ima svoj dan

Draga Zemlja, čestitke za tvoj praznik! Kljub letom si še vedno neznansko lepa. Občudujem te. Tudi zato, ker se vsakič znova pobereš, ko te črnijo (dobesedno), ko pozabljajo nate in ko se delajo, kot da te ni. Če bi bila jaz na tvojem mestu, bi jim že dala vetra. Kakšnega močnega, da bi si me zapomnili. Aja, saj to počneš zadnje čase, vidim. No, jaz ti obljubim: 1.) da ne bom mazala zraka s cigaretnim dimom 2.) da se bom še naprej veliko vozila s kolesom 3.) da bo med umivanjem zob voda zaprta 4.) da ne bom nikoli stala pri odprtemu hladilniku 5.) da bom še naprej na morju v šotoru živela brez elektrike.

hojA // ker prideš, kamor se ne moreš pripeljat

Pri portoroškemu Avditoriju greš skozi tunel (bivša železnica Trst-Poreč). Potem si že v strunjanskih solinah. V daljavi na levi vidiš piransko cerkev. Hodiš po obali mimo Salinere, Pacuga (ko smo bili tam z vrtcem, se mi je zdelo, da sem na koncu sveta), Fiese (tam me zalije dober občutek) in si že pri piranski cerkvi (od koder se razkrijejo terase; Pirančani lahko sončijo sredi mesta) in se spustiš dol, kjer je ravno solinarski praznik (na štantu najdem dišeče janeževo milo!). Od tam do Bernardina (kjer so končno pozelenili trgec pri mini marini) in mimo shrambe soli po obali naprej do avtobusne postaje, kjer je lušna gostilnica (brez prtov, juhu!) z odličnimi ribami. S sladoledom v roki (jaffa keks in pinole) mimo portoroške marine do kampa (kup hiš za jahtarje je zrasel tam – zakaj rabijo hišo, če imajo postelje na jahti?) in naprej (mimo fanta, ki z bobni ustvarja afriško vzdušje) mimo zbiralca kaktusov do čarobnega zaliva z vegastimi pomoli in razmajanimi ladjicami. In nazaj. In bi kar še, če bi noge zdržale.

ugAnka // če je lahka

Notri belo, zunaj rdeče, fino je, ker v ustih peče. Danes je praznik! Vsako leto se mi zdi, da je praznik, ko se prvi rdeč šopek na mizi pojavi. Ko očetovo delo na vrtu obrodi sad. No, zelenjavo.

hrustAnje // če je posebno

Oreh je pač oreh. Indijski orešček je pač indijski orešček. Lešnik je pač lešnik. Mandelj je pač mandelj. Mak je roža. Adam je moško ime (ampak nobenega ne poznam). Ija dela osel. Makadamija je kraljica med oreščki. Ne le zaradi polnosti imena, ampak predvsem zaradi strukture, ki se tako zanimivo drobi med zobmi.

zAkaj // če se vprašaš

Ko si umije zobe, ugasne luč. Potem nobene več ne prižge. Tipa. Najprej iz kopalnice. Nato po hodniku do spalnice. Tipa do postelje. Do pižame. Zakaj ne prižge luči? Saj vendar nikogar ni. Nikogar, ki bi ga zbudila. Ali z leposanjaj pokrila.

čopovA // ko na njej straši

Babica drži vnučko za levo roko. Vnučka drži dedka za levo roko. Dedek drži v desni medvedka. Veriga se pomika po Čopovi. Deklica se naenkrat ustavi, odpre usta in zakriči. Nepremično stoji in kriči na ves glas. Golob, ki je stal pred njimi, odleti. "A goloba si se ustrašila?" vpraša babica. "A kričeče deklice si se ustrašil?" vpraša golobja mama sineta, ko trepetajočega srca prileti v gnezdo na frančiškanski cerkvi.