vprAšanje // ko dobi zadovoljiv odgovor
S kolesom se peljem mimo kolesa z očetom in hčerko, ki sedi za njim. Tamala vpraša: "Ati, kaj je to?". Ati brez obotavljanja odgovori: "To je pa za glasbenike, da če je dež, da tukaj igrajo, da jih ne zmoči." Tamala je rekla: "Aja."
Jaz pa sem se spraševala, kako je oče vedel, kaj tamala misli. Ker kam oz. koga gleda, ni mogel videti, če je bila pa za njim. Ker lahko bi mislia na sto reči: pakajzabogatakoropota (moje razpadajoče kolo), kaj je za temi stenami (arheološko najdišče, bodoče parkirišče), lahko bi kaj po nebu letelo... Skratka: meni se je zazdelo: uau, kakšna povezanost!
posted by andrejA at 9:04 pop.
3 Comments:
Hm... si kaj posumila, da je morda blefiral? :)
blefiranje ne pali. pri otrocih pa sploh ne (si mislim-vem pa ne). otroci se ne pustijo zavajati, ampak vejo, kaj hočejo (si mislim-vem pa ne).
ti si mama, ti povej. =)
Ja, otroci dobro poznajo svoje starše. In tudi starši dobro, zelo dobro, poznamo svoje otroke. In oboji vemo, kdaj lahko blefiramo. Ampak samo zato, ker smo tako tesno prepleteni z vezmi.
Pa smo spet na začetku, pri povezanosti:)
Objavite komentar
<< Home