mlAdost // ker je ne določajo številke

»Še pet sklec moram narediti.«, je zastokal skozi zobe. Ena, dvva, trrri, štiiiiri, sto! Ko je obležal na tepihu, se je ponosno zazrl v ogledalo. A le za trenutek, saj mu je obrvna pregrada popustila in se mu je slan potok potu s čela ulil v oči. Slapek je potovanje nadaljeval po licih. Kdor bi zdaj vstopil v sobo in zagledal Mladena z vlago v očeh in mokrih lic ležati na tleh, bi se ustrašil, da se mu je kaj hudega zgodilo. In res je Mladen preživljal najbolj grozljive ure svojega življenja. Ko se mu je zgodilo prvič, mu je bilo čisto vseeno. Desetič je bil celo vesel. Trinajstič ga je bilo strah. Ko se je zgodilo sedemindvajsetič, se je že skoraj navadil. Zdaj pa je Mladen zamorjeno gledal na uro. Vsak hip se mu bo zgodilo tridesetič. Tridesetič! Vedel je, kako bo. V trenutku bo osivel, vsi zobje mu bodo izpadli, začel se bo manjšati, ne bo se več spomnil imena svoje žene, kaj šele otrok. Mladen bo imel čez tri minute trideseti rojstni dan. Postal bo star, o tem je bil prepričan.