jokAnje // ker je vedno za nekaj dobro
»Ej, ti! Kako zgledam?« je spraševal vsakega, ki ga je zaneslo mimo. »Dobro.« »Zanimivo.« »Bil si že lepši.« »To ni nič. A ne znate opisovat?!« je bil hud. A ni obupal. Vztrajno je spraševal naprej, se bo že našel kak nadarjen opisovalec. Morda je bil kje, ampak mimo njega ga ni zaneslo. »Prosim! Mi res nihče ne more povedati, kakšen sem? Izgledam kot paradižnik ali kot grozdje? Kot drevo ali cesta? Res, res me zanima! Je kje kdo?« Vsi so bili tiho. Kar so imeli povedati, so povedali. A bilo je veliko premalo za radoveden oblak. Oblak se je odpihal stran. Nekaj ga je stiskalo. Ni bila jeza. Jezo je že znal odpraviti, takrat zakrešeš strele, pa izgine. Bilo je nekaj temno modrega?, nekaj podobnega glasu violončela?, nekaj takega, kot okus zažganega peciva?. Oblak ni vedel, kaj se mu dogaja. Iz njega je začelo kapljati. In z vsako kapljo bolj je čutil, da mu je lažje. S pogledom je pospremil eno od kapelj. Padla je k ostalim, ki so se zbrale v lužo. In se je zagledal. Vedel je, da je on, ker iz ničesar drugega okoli ni kapljalo: »Oho! Puhast kot ovčka. Kot pernata blazina. Kot kup stepene smetane.« Jok dobro dene. Omogoči ti, da si lahko pogledaš v oči.
kovAnec // ker daje priložnost dotiku
»Dober dan!«. In pred Nasvidenje! okrog deset sekund srečanja. Ne sme jih biti dosti več, drugače postanejo drugi živčni. Ne pogleda me. Ne pogledam ga. Iztegnem levico proti njegovi. To je začetek tekme. On noče, jaz hočem. In ponavadi zmagam. To pa zato, ker se pripravim. Ker si pripravim kovance, ki so krivi, da se zgodi dotik. On se sicer trudi, da bi jih prijel na tisti polovici, kjer ne držim jaz. Ampak kakor ponesreči jaz držim ves kovanec ali se mi malo zatrese roka. Ko se ga dotaknem, se zdrzne. Saj ga razumem. Če bi se mene vsako minuto dotaknil nov tujec, mi tudi ne bi bilo fino. Presodi, če je dobil preveč ali dovolj. Pogosto mi kakšen kovanec vrne. In takrat se tekma spet začne. Če je spreten, izenačiva. Če ni, imam še lepši dan.
Elektronsko cestninjenje je brezzveze, jaz sem za plačilo cestnine v živo. Sploh zdaj, ko bodo evri in bomo še več v stiku s kovanci.
vlogA // če imaš srečo in dobiš glavno
Sploh ga ne povabi. Niti ne pričakuje. Ampak on kar pride. Pogumno stopi v njene misli. Ona se na hitro posladka s spomini na izmenjane čarobne besede. Potem se prosi, naj vendar odide. Ker čuti, da ji leze pod kožo. Sicer super občutek, ampak on ni supermen. Glavno vlogo ima že v nekem drugem filmu.
Zato bi bilo dobro, da ne pride. Sploh takrat, kadar ga pričakuje. Sploh zato, ker čuti preveč za stransko vlogo.
mehkobA // čeprav je včasih dobro biti trd
»Enega, prosim!«. »Trdega ali mehkega, gospod?«. Gospod s trdim klobukom in žalostnim glasom zavzdihne: »Trdega, prosim. Koliko časa pa zdrži?«. »Eno uro zagotovo.«. »Aja, potem mi dajte pa dva, prosim. Dva trda.«. Gospod se s škrnicljem in obotavljajočim korakom odpravi domov.
Pred vhodom gospod spet zavzdihne, odpre škrnicelj, vzame ven eno trdo srce in ga pogoltne. Vstopi in se razgleda. Sin in hčerka se lovita po sobi, najstarejši bere, žena lika njegove srajce. Gospod zajame sapo in preizkusi srce: »Vidva, že stokrat sem vama rekel, da se ne preganjajta po sobi! Ti, namesto, da zapravljaš čas, bi pa lahko mami pomagal, ane?! Ves mesec vas že opazujem. Niste pridni in zlahka se zgodi, da vas letos ne bom peljal na počitnice.«. Vanj se zazrejo štirje pari žalostnih in razočaranih oči. Nič ga ne boli.
Gospod brez besed odide iz stanovanja in gre do službe. Pred šefovo pisarno pogoltne drugo trdo srce, da bo ja delovalo, in potrka. Zahteva višjo plačo, ne, ne čez pol leta, ampak že naslednja naj se znatno poveča. In naslednji mesec bo vzel tri tedne dopusta, ja v enem kosu, in odpeljal družino na počitnice. Šef bi se rad pogajal, saj je bil delavec vendar vedno tako uslužen in prijazen, ampak gospod trdo vztraja pri svojem.
