temA // ker zbudi

Dajo ji črn trak na oči. In nastane noč brez besed. Nekdo jo odpelje. Slepo mu zaupa. Sledi njegovemu telesu, zato ve, kaj hoče od nje. Srečuje dotike. Boža travnate bilke. Gnete, trga in tepe testo. Igra se z dišečim senom. Tipa nežno moko. Grebe po mrzli zemlji. Voha vino in pomaranče. Posluša. Čuti mraz, ko se spušča pod zemljo. Drobi kruh. Nekam jo posedejo. Kar si predstavlja, se zdrobi, ko ji odvežejo oči. Kadar je tema, se boljše čuti. (začuteno na predstavi Odstiranja:: www.senzorium.com)

mAnjko // ko se ga zaveš

Da ji manjka zrak, je hitro odkrila, ko se je z blazino čez glavo pokrila. Da ji manjka sonce, je začutila, ko se je v meglo že stotič zbudila. Da ji manjka čas, se je zalotila, ko jo je noč pri delu ulovila. Da ji manjka potep, je opazila, da spet bo šla daleč, si je obljubila. Da ji manjka pogum, si je razjasnila, da bi se vsemu uprla in pobegnila. Da ji manjka bližina, je zaslutila, ko se je misel spet k njemu splazila.

rAzglednica // ker je dokaz za misel

»A v tej državi razglednice ne obstajajo?!« Že dve uri hodi po tržnici, pa jih ne najde. Še en krog, potem bo obupala. Že četrtič se sprehodi mimo prodajalke riža, prodajalca posušenih ščurkov, deklice s paradižniki… Opsa! Spotakne se ob lubenico, ki se prikotali od kdovekje in pade na gospoda, ki mirno ždi ob drevesu. V trenutku, ko se odloča, ali naj se zdere na lubenico, ali naj se opraviči gospodu, seže on v srajčni žep, potegne ven šop razglednic in jo vprašujoče pogleda. Njej se razjasni obraz. On ji kaže razglednice, kot bi bil vodič v Louvru. Privzdigne jih v višino njenih oči in začne z vodenjem skozi motive. Svečano jo gleda, kako opazuje najprej modro morje. Nekaj minut zatem jo počasti z naslednjim motivom: oranžen sončni zahod. Ko si ga do potankosti ogleda, si zasluži nov motiv: črno noč z zvezdami. Prešteje zvezde v velikem vozu, najde tudi malega in severnico. Pred njenimi očmi se prikaže nova podoba: zeleno jezero. Vriskne, vzame razglednico in mu da dolar, veliko več kot je pričakoval. Z razglednico gre na čaj in misli. Nanjo napiše naslov, kjer je že večkrat prespala in Zeleno, ki... Lora

vsAkič // ker vztrajanje vedno prinese rezultat

Vsakič vstopa na hitro. Vrata odpre na ozko, smukne noter in zaklene. Staro sosedo, ki nima poleg božanja mačka in loščenja pribora nič za počet, zanima, kaj skriva. Ker zagotovo nekaj skriva, saj bere črno kroniko in točno ve, kakšni tiči živijo med nami. V starih copatih vsakič neslišno pridrsa do vrat in pogleda skozi ključavnico. In vsakič razen čiste teme čisto nič ne vidi. Ker on vsakič pusti ključ notri. Obred opazovanja izvaja vsak dan. Sveto je prepričana, da bo enkrat pozabil zakleniti za sabo, da bo ključ ostal zunaj. Saj ne bi odprla vrat, samo skozi ključavnico bi pokukala. In ko izvaja že 13728 poskus razkrinkanja, se zgodi. Ko pogleda skozi ključavnico, jo zgrabi v križu. Tako močno, da mora zavpiti. Potem samo še ječi. On odklene in jo zagleda. Ona se drži za križ in proseče gleda. Nežno jo dvigne in odnese na kavč. Nato hitro zapre vrata. »No, kar lepo se sprostite, pa bo. Malo boste počila tukaj in bo popustilo. A vidite, so lepe tele moje difenbahije, ane! Ampak kako so to občutljive rožce! Prepih bi bil zanje lahko usoden, piše v knjigi. Vsakič, ko odprem vrata, me je strah, da ne bi bilo kaj narobe. Kaj pa veš, mogoče bi bil še prepih skozi ključavnico preveč zanje.«.