kresnicA // ker zna delati svetlobo

»Kje si bil sinoči,« me je premerila. »Uf, naporen dan sem imel. Vsi tisti sestanki… Tako sem bil crknjen. Na kavč sem se ulegel in sem kar zaspal,« sem rekel in jo pobožal. Pred dvema mesecema sva šla prvič ven. Od takrat se vsak torek dobiva na večerji v prijetni restavraciji in se spoznavava naprej. Ta torek nisem prišel. In nisem je poklical, da me ne bo. Zato je sklicala izredni sestanek. Umaknila je roko: »Nisi bil doma, ne. Klicala sem te. Večkrat. Ustrašila sem se, da se ti je kaj zgodilo, pa sem šla k tebi pogledat. Tvoja garsonjera res ni kakšen labirint. Ni te bilo.«. Zavzdihnil sem: »Nisem vedel, da… Bine me je poklical in sva šla na pivo. Slišati je bil na tleh, nisem mogel reči ne.«. Zavila je z očmi: »Seveda nisi bil z njim. Če bi se dobil s sošolcem, mi tega verjetno ne bi skrival, ne?! Se dobivaš z drugo?«. Molčal sem. To je razumela kot osramočenje zaradi razkrinkanja. Ostal sem tiho. Seveda ji nisem mogel povedati, da sem opazoval kresnice. Kaj bi si pa mislila o meni?