dietA // če se zanjo sam odločiš

»Kaj si dala psu jest?! No, kaj?!« je bila besna. Mama se je delala, da ne ve, v čem je problem. »Že stokrat sem ti povedala, da lahko je samo njegovo hrano. Nič drugega, samo tisto hrano! Ker je polna vitaminov in vsega. Ampak ti itak nikoli ne upoštevaš, kar ti rečem. Povej no, kaj si mu dala!«. Mama se izmika in pravi, da je pes jedel, kar vedno je. Hčerkin vihar ne poneha: »Hočem, da mi poveš, kaj si mu dala. Ker vem, da si mu nekaj dala. Pa dobro veš, da ne sme.«. Mama se zaklinja, da mu ni dala ničesar, sploh pa ne česa, kar ne bi smel. »Ne mi lagat! Jaz vem, da mi lažeš, se ti na obrazu vidi. Povej po resnici.«. Mama je ima dovolj: »Pa mi ti povej, kaj je jedel, če itak veš!«. »Tisti kos pice od včeraj si mu dala. Peško od olive sem videla v njegovem dreku!«. Mama molči. Ker je res. In se boji, da bo na stara leta tudi ona dobivala samo še ultra zdravo hrano brez priboljškov.

lAž // ker je povod za spoznanje

»Gospa, a česen vam dam?« je vprašal, ko ji je nalagal pečene sardelice. »Danes žal ne.«. Na razgovoru za službo noče ničesar tvegati. Vonj po česnu ji zagotovo ne bi bil v pomoč. Sardelice brez česna in peteršilja so bile pol manj slastne. Vstopila je v pisarno. Brezhibno urejena tajnica ji je pred nos pomolila list: »Tole prej izpolnite, prosim.«. Kaj si misli o vonju? Ima zdravje prednost pred vonjem? Kako pogosto je česen? Verjetno imajo slabe izkušnje s prejšnjim zaposlenim, zato zdaj raje prej preverijo. Seveda je napisala, da česna sploh ne je, kje pa. »Če ste končali, lahko vstopite,« jo je usmerila tajnica. Prijazen direktor jo je pričakal z nasmeškom: »Vaše izkušnje obetajo. Mislim, da ste pravi za mesto pospeševalca prodaje. Kako pa ste odgovarjali na vprašanja?«. Ko je pregledoval odgovore, se mu je obraz zmračil: »Neprijetne vonjave vas motijo in česna sploh ne jeste?! Taki osebi žal ne morem dati službe. Od zaposlenih pričakujem, da živijo z vrednotami podjetja. Mi prodajamo česen, torej ga moramo tudi jesti.«. Stisnilo jo je. Pri odgovorih je lagala, ker je hotela ugajati. »Ampak jaz imam česen rada! Res! Veliko ga jem. Tiste odgovore sem si izmislila, ker nihče ne mara ljudi, ki smrdijo po česnu. Danes sem jedla sardelice, brez česna, ker tukaj nisem hotela narediti slabega vtisa, ampak, če bi vedela…« Razočarano jo je pogledal: »Ne lažite mi, no. Adijo!«.

čAs // ker je več vreden kot vse, kar se da kupiti

»Jaz imam pa večjega kot ti! Jaz imam pa dvakrat večjega kot ti,« se je drl na ves glas, ko je po dvorišču gonil svoje novo rdeče kolo. Res je bilo največje na vsem dvorišču. »In za rojstni dan sem dobil najnovejši računalnik z vsemi igricami, kar jih obstaja na svetu!«. Tudi to je bilo res. »Pa iz Amerike imam palice, kapo in sploh vse za golf.«. Spet res. Po dvorišču se je vozil tudi Srečko. Na zmahanemu poniju, pa kaj. Ustavil se je pred važičem in mu pogledal v oči: »Mene je pa oče včeraj peljal na Golovec. Povedal mi je novo pravljico in opazovala sva veverice.«. Važič je nehal biti važen: »Oče? A to je tisti stric, ki ga nikoli ni, ko pa pride, prinese darila,«, je negotovo vprašal Srečka.

spAnec // ker je dober, če vse štima

Spiš. Poslušam tvoje dihanje. Drugačno je kot moje. Globlje dihaš. In bolj počasi. Ne moreva v isti postelji drugače dihati. Ne smeva biti razglašena, no. Potrudim se za uglašenost. Zajamem sapo in čakam na tvoj izdih. Pride. Vdihneva hkrati. Čakam na izdih. Vdih. Izdih. Prilagajam se tvojemu ritmu. Tebi pa se sanja in se ti niti ne sanja. Če mislim na dihanje, ne morem misliti na nič. To je pa treba, če hočem zaspat. Ne morem spat ob tebi. Ne morem.

televizijA // če gledaš prave oddaje

»Diana, rad te imam,« je šepnil, ko se je s prsti sprehajal po njenem hrbtu. Te besede ji je izrekel prvič. »To je pa lepo,« je hrapavo rekla čez čas. Kaj ne bi morala reči radateimamnazaj ali vsaj jaztuditebe? Začutil je nekaj grenkega okrog srca. Gledal je svojo boginjo, ona pa je gledala televizijo. Lev je ujel gazelo. »No, pa mu je le uspelo, lej. Jaz sem te tudi ujela, ne,« je vprašala ponosno. Iskrivo jo je pogledal in prikimal. Lev je začel teči za drugo gazelo. Ko se je naslednji dan vrnil iz službe, je ni bilo več. Izgubil je svojo boginjo. »Tako pač je. Saj veš, da je Diana boginja lova. Ko ujame, gre lovit naprej,« ga je tolažil prijatelj.