kovAnec // ker daje priložnost dotiku

»Dober dan!«. In pred Nasvidenje! okrog deset sekund srečanja. Ne sme jih biti dosti več, drugače postanejo drugi živčni. Ne pogleda me. Ne pogledam ga. Iztegnem levico proti njegovi. To je začetek tekme. On noče, jaz hočem. In ponavadi zmagam. To pa zato, ker se pripravim. Ker si pripravim kovance, ki so krivi, da se zgodi dotik. On se sicer trudi, da bi jih prijel na tisti polovici, kjer ne držim jaz. Ampak kakor ponesreči jaz držim ves kovanec ali se mi malo zatrese roka. Ko se ga dotaknem, se zdrzne. Saj ga razumem. Če bi se mene vsako minuto dotaknil nov tujec, mi tudi ne bi bilo fino. Presodi, če je dobil preveč ali dovolj. Pogosto mi kakšen kovanec vrne. In takrat se tekma spet začne. Če je spreten, izenačiva. Če ni, imam še lepši dan. Elektronsko cestninjenje je brezzveze, jaz sem za plačilo cestnine v živo. Sploh zdaj, ko bodo evri in bomo še več v stiku s kovanci.