mehkobA // čeprav je včasih dobro biti trd

»Enega, prosim!«. »Trdega ali mehkega, gospod?«. Gospod s trdim klobukom in žalostnim glasom zavzdihne: »Trdega, prosim. Koliko časa pa zdrži?«. »Eno uro zagotovo.«. »Aja, potem mi dajte pa dva, prosim. Dva trda.«. Gospod se s škrnicljem in obotavljajočim korakom odpravi domov. Pred vhodom gospod spet zavzdihne, odpre škrnicelj, vzame ven eno trdo srce in ga pogoltne. Vstopi in se razgleda. Sin in hčerka se lovita po sobi, najstarejši bere, žena lika njegove srajce. Gospod zajame sapo in preizkusi srce: »Vidva, že stokrat sem vama rekel, da se ne preganjajta po sobi! Ti, namesto, da zapravljaš čas, bi pa lahko mami pomagal, ane?! Ves mesec vas že opazujem. Niste pridni in zlahka se zgodi, da vas letos ne bom peljal na počitnice.«. Vanj se zazrejo štirje pari žalostnih in razočaranih oči. Nič ga ne boli. Gospod brez besed odide iz stanovanja in gre do službe. Pred šefovo pisarno pogoltne drugo trdo srce, da bo ja delovalo, in potrka. Zahteva višjo plačo, ne, ne čez pol leta, ampak že naslednja naj se znatno poveča. In naslednji mesec bo vzel tri tedne dopusta, ja v enem kosu, in odpeljal družino na počitnice. Šef bi se rad pogajal, saj je bil delavec vendar vedno tako uslužen in prijazen, ampak gospod trdo vztraja pri svojem.