jokAnje // ker je vedno za nekaj dobro

»Ej, ti! Kako zgledam?« je spraševal vsakega, ki ga je zaneslo mimo. »Dobro.« »Zanimivo.« »Bil si že lepši.« »To ni nič. A ne znate opisovat?!« je bil hud. A ni obupal. Vztrajno je spraševal naprej, se bo že našel kak nadarjen opisovalec. Morda je bil kje, ampak mimo njega ga ni zaneslo. »Prosim! Mi res nihče ne more povedati, kakšen sem? Izgledam kot paradižnik ali kot grozdje? Kot drevo ali cesta? Res, res me zanima! Je kje kdo?« Vsi so bili tiho. Kar so imeli povedati, so povedali. A bilo je veliko premalo za radoveden oblak. Oblak se je odpihal stran. Nekaj ga je stiskalo. Ni bila jeza. Jezo je že znal odpraviti, takrat zakrešeš strele, pa izgine. Bilo je nekaj temno modrega?, nekaj podobnega glasu violončela?, nekaj takega, kot okus zažganega peciva?. Oblak ni vedel, kaj se mu dogaja. Iz njega je začelo kapljati. In z vsako kapljo bolj je čutil, da mu je lažje. S pogledom je pospremil eno od kapelj. Padla je k ostalim, ki so se zbrale v lužo. In se je zagledal. Vedel je, da je on, ker iz ničesar drugega okoli ni kapljalo: »Oho! Puhast kot ovčka. Kot pernata blazina. Kot kup stepene smetane.« Jok dobro dene. Omogoči ti, da si lahko pogledaš v oči.