vsAkič // ker vztrajanje vedno prinese rezultat

Vsakič vstopa na hitro. Vrata odpre na ozko, smukne noter in zaklene. Staro sosedo, ki nima poleg božanja mačka in loščenja pribora nič za počet, zanima, kaj skriva. Ker zagotovo nekaj skriva, saj bere črno kroniko in točno ve, kakšni tiči živijo med nami. V starih copatih vsakič neslišno pridrsa do vrat in pogleda skozi ključavnico. In vsakič razen čiste teme čisto nič ne vidi. Ker on vsakič pusti ključ notri. Obred opazovanja izvaja vsak dan. Sveto je prepričana, da bo enkrat pozabil zakleniti za sabo, da bo ključ ostal zunaj. Saj ne bi odprla vrat, samo skozi ključavnico bi pokukala. In ko izvaja že 13728 poskus razkrinkanja, se zgodi. Ko pogleda skozi ključavnico, jo zgrabi v križu. Tako močno, da mora zavpiti. Potem samo še ječi. On odklene in jo zagleda. Ona se drži za križ in proseče gleda. Nežno jo dvigne in odnese na kavč. Nato hitro zapre vrata. »No, kar lepo se sprostite, pa bo. Malo boste počila tukaj in bo popustilo. A vidite, so lepe tele moje difenbahije, ane! Ampak kako so to občutljive rožce! Prepih bi bil zanje lahko usoden, piše v knjigi. Vsakič, ko odprem vrata, me je strah, da ne bi bilo kaj narobe. Kaj pa veš, mogoče bi bil še prepih skozi ključavnico preveč zanje.«.