rAzglednica // ker je dokaz za misel

»A v tej državi razglednice ne obstajajo?!« Že dve uri hodi po tržnici, pa jih ne najde. Še en krog, potem bo obupala. Že četrtič se sprehodi mimo prodajalke riža, prodajalca posušenih ščurkov, deklice s paradižniki… Opsa! Spotakne se ob lubenico, ki se prikotali od kdovekje in pade na gospoda, ki mirno ždi ob drevesu. V trenutku, ko se odloča, ali naj se zdere na lubenico, ali naj se opraviči gospodu, seže on v srajčni žep, potegne ven šop razglednic in jo vprašujoče pogleda. Njej se razjasni obraz. On ji kaže razglednice, kot bi bil vodič v Louvru. Privzdigne jih v višino njenih oči in začne z vodenjem skozi motive. Svečano jo gleda, kako opazuje najprej modro morje. Nekaj minut zatem jo počasti z naslednjim motivom: oranžen sončni zahod. Ko si ga do potankosti ogleda, si zasluži nov motiv: črno noč z zvezdami. Prešteje zvezde v velikem vozu, najde tudi malega in severnico. Pred njenimi očmi se prikaže nova podoba: zeleno jezero. Vriskne, vzame razglednico in mu da dolar, veliko več kot je pričakoval. Z razglednico gre na čaj in misli. Nanjo napiše naslov, kjer je že večkrat prespala in Zeleno, ki... Lora