lAž // ker je povod za spoznanje

»Gospa, a česen vam dam?« je vprašal, ko ji je nalagal pečene sardelice. »Danes žal ne.«. Na razgovoru za službo noče ničesar tvegati. Vonj po česnu ji zagotovo ne bi bil v pomoč. Sardelice brez česna in peteršilja so bile pol manj slastne. Vstopila je v pisarno. Brezhibno urejena tajnica ji je pred nos pomolila list: »Tole prej izpolnite, prosim.«. Kaj si misli o vonju? Ima zdravje prednost pred vonjem? Kako pogosto je česen? Verjetno imajo slabe izkušnje s prejšnjim zaposlenim, zato zdaj raje prej preverijo. Seveda je napisala, da česna sploh ne je, kje pa. »Če ste končali, lahko vstopite,« jo je usmerila tajnica. Prijazen direktor jo je pričakal z nasmeškom: »Vaše izkušnje obetajo. Mislim, da ste pravi za mesto pospeševalca prodaje. Kako pa ste odgovarjali na vprašanja?«. Ko je pregledoval odgovore, se mu je obraz zmračil: »Neprijetne vonjave vas motijo in česna sploh ne jeste?! Taki osebi žal ne morem dati službe. Od zaposlenih pričakujem, da živijo z vrednotami podjetja. Mi prodajamo česen, torej ga moramo tudi jesti.«. Stisnilo jo je. Pri odgovorih je lagala, ker je hotela ugajati. »Ampak jaz imam česen rada! Res! Veliko ga jem. Tiste odgovore sem si izmislila, ker nihče ne mara ljudi, ki smrdijo po česnu. Danes sem jedla sardelice, brez česna, ker tukaj nisem hotela narediti slabega vtisa, ampak, če bi vedela…« Razočarano jo je pogledal: »Ne lažite mi, no. Adijo!«.