hojA // ker prideš, kamor se ne moreš pripeljat

Pri portoroškemu Avditoriju greš skozi tunel (bivša železnica Trst-Poreč). Potem si že v strunjanskih solinah. V daljavi na levi vidiš piransko cerkev. Hodiš po obali mimo Salinere, Pacuga (ko smo bili tam z vrtcem, se mi je zdelo, da sem na koncu sveta), Fiese (tam me zalije dober občutek) in si že pri piranski cerkvi (od koder se razkrijejo terase; Pirančani lahko sončijo sredi mesta) in se spustiš dol, kjer je ravno solinarski praznik (na štantu najdem dišeče janeževo milo!). Od tam do Bernardina (kjer so končno pozelenili trgec pri mini marini) in mimo shrambe soli po obali naprej do avtobusne postaje, kjer je lušna gostilnica (brez prtov, juhu!) z odličnimi ribami. S sladoledom v roki (jaffa keks in pinole) mimo portoroške marine do kampa (kup hiš za jahtarje je zrasel tam – zakaj rabijo hišo, če imajo postelje na jahti?) in naprej (mimo fanta, ki z bobni ustvarja afriško vzdušje) mimo zbiralca kaktusov do čarobnega zaliva z vegastimi pomoli in razmajanimi ladjicami. In nazaj. In bi kar še, če bi noge zdržale.