prAva mera // ker nasiti

Čisto lahko bi živel in zgnil brez nje. V družbi sebi enakih. Ampak ni si mogla pomagati. Pa saj si sploh ni hotela. Ko si ga je zaželela, je skočila v avto in ni se ustavila, dokler ni bila pri njem. Sploh je ni pogrešal. Kaj šele, da bi je bil vesel. Zato jo je ob vsakem dotiku zabolelo. Dokler ni ugotovila, da mu je z malo grobosti lahko kos. S pravo mero sile se ne bo vdrl v zemljo, ampak se ji bo vdal. Ja, lahko bi ga tudi kupila, ampak to se ji je zdelo res preveč ponižujoče. Seveda je ni čakal vedno. Še dobro, da je vedela, kdaj je pravi čas za obisk. Kostanj čaka oktobra.