urA // če nisi njen suženj

Ciiin. Ciiin. Budilka ob štirih zjutraj. Vsako jutro. Mojster Jaka skoči iz postelje v čevlje in odhiti v delavnico. Sede na trinogi stol in vzame v roke prvi par čevljev. Nato drugi. In tretji. Vmes poje nekaj piškotov. In prižge luč. Ko odloži popravljen stoti par, ugasne luč in odide v posteljo. Kmalu znova. Ciiin. Ciiin. Čevlji. Piškot. Čevlji. Luč. Čevlji. Postelja. In tako vedno. Ker hoče zlato uro. Za katero pa lahko zaslužiš samo, če zgodaj vstajaš, so ga naučili starši. Ko po desetih letih še vedno ne zbere dovolj za tisto uro, jim neha verjeti. Rana ura, zlata ura, pa kaj še! In spi, dokler se ne zbudi. Nato nekaj čevljev popravi in gre pohajkovat naokrog. Ljudje mu zavidajo, ker je tako brez skrbi. Oni pa še kar garajo za tisto zlato uro. Da bi ga spravili v slabo voljo, si izmislijo pesmico: Mojster Jaka, mojster Jaka, al še spiš, al še spiš? Al ne slišiš zvonca? Mojster Jaka pa zelo trdno spi, zato pesmi nikoli ne sliši. Če pa bi jo, bi jim povedal, da zvonec ne zvoni, ker je budilko vrgel v smeti.