upAnje // če nikoli ne umre

Na Prešercu rock. Ob Prešercu mož tresočih rok. Čaka na upanje. Mimoidoči mu kaj dajo. Denar porabi za bencin za avto, ki je njegov dom. Za raznotere zdravnike in zdravilce. Že šest let tako. Neštetokrat je že upal in poskusil. Pa ni nič pomagalo. Do danes sploh še ne vedo, kaj je z njim narobe. Parkinsonova? Štiri druge diagnoze, ki jih ne znam ponoviti? Za Silvestra si bom zaželela, da bi ga kdo pozdravil. Ker mu upanje počasi umira. In da bi ga še kdo kdaj ogovoril, mu pomagal nesti njegov stolček in karton do avta in zdrgnil zamrznjene šipe. Vsaj to. Danes sem spoznala Jožeta (gospod z berglama, nasproti prodajalcev sveč in lončkov na tržnici), kar je neskončno več od Siddhartinega koncerta.