fAbula // moja

(zmagala je pa Zoranova - Čestitke!)

On zutraj odpre eno oko, ko se ona kobaca iz postelje. »Po kruh grem. V vrsto za kruh, pravzaprav.« Dolgo je ni. Najbolje, da ji gre delat družbo tja v vrsto. Pride tja. Ni vrste. Pekarna je zaprta. Kruha konec. Probite jutri. piše na vratih. Pred pekarno pometa mozoljast fant. Pravi, da so prišli eni s kombijem in s puškami. Če jim ne dajo vsega kruha, bodo vse postrelili, so kričali. In so vzeli ves kruh, pa še eno pogumno punco, ki je stopila iz vrste in je od njih zahtevala en kruh zase. Oni pa so zahtevali, naj gre z njimi. Ker so imeli puške, je šla. Ker drugače bi gotovo šla na drugi svet. So rekli, da gredo v Vojvodino. Tam je toliko pšenice, da ni treba nikoli na kruh v vrsti čakat, verjetno zato. Miličnikov niso klicali. Nima smisla, so rekli vsi. Rop pekarne in ena izginula punca ni bila dovolj pomembna reč, da bi se dali motiti. Ker je vsa milicija na trnih in na preži zaradi zunanjega sovražnika, so vsak dan govorili v poročilih. On ni še nikoli gledal televizije. Zanjo nista imela denarja, ker sta varčevala za stanovanje. In rajši kot pred televizijo je bil ob njej. Tudi na njej. Ali pod njo. V njej. Čez pol leta sta se nameravala poročiti in preseliti. Steče domov. Vzame torbo z najnujnejšim (tudi nekaj njenih fotografij) in gre z iztegnjenim palcem proti Vojvodini. Ve, da nima smisla, da bi nevesto iskal po jugoslovanskih cestah, ker ne ve, po kateri so šli. Zato gre kar na cilj. Vojvodina je samo 1255m² večja od Slovenije. To pa res ni veliko. Takoj jo bo našel, je bil prepričan. Pa je ne. Vsem kaže sliko, ampak je ni nihče videl. Po nekaj tednih mu zmanjka denarja za prenočišča in začne spati po vogalih. Poleti v Vojvodini res ni mraz, na srečo. Kaj za pojest si sposoja po vrtovih. Pozorno gleda, da bi jo kje zagledal. Po več mesecih še vedno ne najde, kar je izgubil. Ampak upanja ne izgubi. Po več letih ga pozna že vsa Vojvodina. Tisti nor klošar, ki išče ljubezen gre, šepetajo, ko stopa skozi vasi. Prijazni so do njega. Ker se jim zdi kot kakšen vitez iz osladnega romana (čeprav ni sledu o belem konju in o sladkorju tudi že dolgo ne). Slike ne kaže več. Vsak večer pa jo pogleda v oči in ji zatrdi: Jutri te bom našel. Nekega dne v nekem kraju na deblu enega starega drevesa zagleda plakat z mastnimi črkami Dober zaslužek. Ker je suh, že dolgo res tudi dobesedno, se ob navedeni uri prikaže pred mestno hišo. Tako kot še veliko drugih. Pride nekdo in s pomembnim tonom začne: »Dragi tovariši in tovarišice! Čast imate sodelovati pri snemanju prvega vojvodinskega kratkega filma. Na trak bomo shranili podobe časa, ko se ustvarja zgodovina. Film bo na programu ves mesec, vsak dan pred poročili. Vsa Jugoslavija ga bo gledala! Zdaj bomo pripravili sceno, pridite čez eno uro in začnemo!« Vsi ga bodo videli! In to večkrat. Zasvetijo se mu oči. Ni hudič, da ga vsaj enkrat ne bo videla tudi ona. Ker bo na koncu filma pisalo, kje je bil posnet, bo prišla sem. Spet bo vse, kot je bilo. Konec bo dolgoletnega iskanja, ko se oba iščeta - ja, gotovo išče tudi ona -, samo ne vesta, če na pravih krajih. Vesel hodi naokrog in čaka, da mine ura. Gre mimo izložbe trgovine z rabljenimi oblačili, ki je okrašena v duhu bližajočega se pusta. Zagleda živo zelen plašč, rumene hlače in rdečo baretko. Po žepih postrga zadnje bankovce in vstopi. Ven pride oblečen, lutka v izložbi je naga. Ko se bo takle pojavil na filmu, ga nihče ne bo mogel spregledati. Malo mu je nerodno, ko se v divji opravi premika proti mestni hiši. Mimoidoči ga gledajo in potem pogledajo nekam gor in nagubajo čelo: Ej, je že pust? Malo se boji, da ga bodo tudi pred mestno hišo postrani gledali. Ampak tam se nihče ne zmeni zanj. Filmarji imajo sami s sabo več kot dovolj dela. Hitijo razporejat luči in ljudi. Postavljajo enega zraven drugega, tako da nastane dolga vrsta. Gospa s košaro klobukov, baretk in kap hodi ob vrsti in jih deli gologlavim. Njemu se pohvalno nasmehne. Gospodična hodi naokrog s plašči vseh vrst. Njega zadovoljno potreplja po plečih. Njegov zeleni plašč je res iz dobrega materiala in čisto nič se mu ne pozna, da je iz druge roke. Potem vsi izginejo, samo še vrsta ostane. Nekdo zavpije: »Vi samo stojte tule pri miru dokler ne rečem Stop!.« In stojijo. Mimo drsi kamera. On s pogledom drsi po sovrstnikih. Vidi dolgočasno sivkasto, modrikasto in rjavkasto. Vedno bolj je prepričan, da ga niti napol slepi ne bodo mogli spregledati. V taki opravi že ne. Začuti zmagoslavje. Vedno več ga je. Kot potica (o, koliko let je že ni jedel!) se kvasi v njem. In še kar narašča. Postaja tako srečen, da komaj zdrži stoječ v tisti vrsti. Ker bi najraje začel skakati in vpiti. Spet bosta skupaj! Prav zelo kmalu. Z denarjem od statiranja najame sobico. Vse pripravi, da jima bo lepo, ko pride. Vsak večer pred poročili je ves kraj kot izumrt. Ljudje se zbirajo po hišah, kjer imajo televizor in gledajo prvi vojvodinski kratki film. On ni nikoli zraven. Sedi doma za mizo in bere. Vsakič, ko zasliši kakšen šum, dvigne glavo in upa, da bo potrkalo. Pa ne. Na zadnji dan v mesecu, ko tako poseda in čaka in je tista edina njegova knjiga že vsa oguljena, se odloči, da bo šel pogledat ta kratki film. Ker (menda ja ne!) mogoče so pa ravno kader z njim ven izrezali in je zato ni. Mogoče pa je stal ravno za drevesom in se ga sploh ne vidi. Veliko se mu je pletlo po glavi te dni pričakovanja, zato se odloči, da je čas, da pride stvari do dna. Na vrata napiše listek: Ljuba moja, čez deset minut bom nazaj. Malo pred poročili se odpravi do sosedov. Tam je skupina že zbrana. Vsi v pričakovanju, čeprav znajo vse že na pamet. »Najprej bo Branko, potem Milan, Srđan, Vuk, Dušan, potem boš pa ti – A je to mogoče, da boš šele zdaj, ko je zadnjič, prvič gledal?! No, lej zdaj se bo začelo. Tišina!« Špica, zatemnitev, odtemnitev. Prvi kader – kamera na vrsti. Stemni se mu. Pade po tleh. Soseda ga poliva z vodo in treplja po licih. On končno odpre oči in obupano zavzdihne: »A nam ni mogel noben povedat, da bo film črno-bel?!«