mojcA // in lutke

Dokler ga niso zaprli, sem rada šla v kino Mojca. Zaradi risank in zaradi krasnega vzdušja. Bila sem najstarejša obiskovalka, če odmislim starše, ki so bili itak samo pripomoček otrok (bralci podnapisov in klic v sili v primerih "Mamica, a je on hudoben?"). Otroškega kina že dolgo ni več. Škoda. V Koloseju imajo menda zavoljo otrok dvorano s posebnimi učinki, kjer se stoli premikajo in prši dež, če je treba in diši, če hočejo. Ampak to me res ne gane. Ganilo pa me je v soboto, ko sem gledala lutke: Lutkovno gledališče je ostalo. Isto kot za časa moje babice, mame in mene. Krasno vzdušje zaradi otroškega pričakovanja, kot v Mojci.