kompAs // ker ve za pravo smer

Dolgo je hodil. Potem je pa le zagledal en zvonček. In še enega. Pa še sto. Več kot tisoč! S pogledom je hodil naprej, da bi videl, koliko jih je. S telesom se pa ni premaknil, dokler ni vsega belega pred sabo potrgal. Samo še trava je ostajala za njim, lepo zvezani šopki zvončkov pa v košari. Ko mu je zmanjkalo prostora v košari in žepih, se je odločil vrniti. Levo? Desno? Kam? Vsa drevesa so bila enaka. Ven iz gozda se pa ni videlo. Še dobro, da imam kompas, se je spomnil. Magnetna igla se je vrtela. Nikjer ni bil sever. Bogvekje je bil avto. Malo ga je postalo strah. Daj zvončke nazaj, so šepetala drevesa. Vedno glasneje. Zvenelo je že kot grožnja. S tresočo roko je razvezal šopke in vtikal stebla nazaj v zemljo. Ko je vrnil vse šopke, razen enega za ženo, se je magnetna igla nehala vrteti. Domov se je pripeljal s prazno košaro in malo manj prazno glavo.